nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Poldrugo uro trajajoča predstava je namreč umeščena med projekciji dveh izvrstnih kratkih filmov, ki prikazuje onstransko statično pokrajino absurdnega Michauxovega sveta, v katerem se med nenavadnimi bitji in živalmi znajde umrli. Četudi nam koreograf ne ponudi zgodbe, ampak zgolj povezane fragmente, je vezni element monstrum, ki prevzema mnoge oblike; od enonogih bitij v plesnem prizoru z moškimi plesalci pa podob pošasti, ki jih gibalno ustvarjajo plesalci za prosojnim platnom, do ogromnega zelenega stvora v drugem delu predstave, ki se proti koncu razkrije in uteleša samega Michauxa - neustrašnega raziskovalca mračnih človeških plati, ki je nekoč izjavil, da nas tisti, ki zanikajo svoje demone, do smrti nadleguje s svojimi angeli.
V predstavi o absurdnosti življenja, v katerem se ironija povezuje z bivanjsko bolečino, se med skupinskimi, koreografsko in izvedbeno intenzivnimi gibalnimi sekvencami - mnoge se navezujejo na delo Barbar v
Aziji -, ponavlja moško-ženski duet, ki z zadnjim prizorom, v katerem nevesta, sede ob mrtvecu, zre v projekcijo pokrajine umrlih, asociira na izgubo ljubezni oziroma partnerja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani