nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Zgodbe proznega minimalista Raymonda Carverja s svojimi prepoznavnimi atmosferami in prej kot ne barsko zašpiljenimi usodami z ameriškega socialnega obrobja so samo izhodišče za okrajšave rokgreja, fabulativne ekstrakte pa potem dinamizira s songi, enimi čisto duhovito zrimanimi, drugimi direktnimi in surovimi, razvezanimi in nepoantiranimi, in ta verbalni material doživi potem dve močni avtorski obdelavi; prvo prispeva režiserka in scenografinja, ki že v uvodu s čim bolj dobesedno lutkarsko podvojitvijo - izdelava in kostumografija je delo - igralke in pevke sugerira, da smo vsi marionete, vodeni od strasti in podložni sentimentalnemu nihalu. Ravno pomanjšana lutka daje mero celotni uprizoritvi, ki je stlačena na majhen oder, kot da parodijo gledališke »škatle« z zaveso spredaj in (zatikavim) bleščečim ozadjem, z majhnimi, žepnimi inštrumenti, otroškim klavirčkom in pomanjšano tolkalsko baterijo, in se nam v tem pomanjšanem svetu tudi carverjevske usode zdijo nekako žepne,
manj zavezujoče in zaradi distance tudi duhovite. Še toliko bolj, ker so spremljane s humorno glasbo Zuckerman Tria, v katerem je frontman in tisti, ki prevzema, pogosto tudi peto in stilizirano, moško vlogo v ljubezenskih dialogih,, ki se nam kaže kot multipraktik; če so najmočnejše orodje pripovedovani deli, pripadajo njemu glasbeni del dialoga z gledališčem, pa tudi številne drobne intervencije, duhoviti glasbeni komentarji, ki so spremljani tudi z gestikulacijo in mimiko, ki bolj kot na ekspresijo stavi na svojevrsten distanciran, komentirajoč in potujevan minimalizem.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani