nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Še najbolj znotrajgledališki je sam konec; po tem, ko so se vsi že doživeli preobrazbe, v Lazarusa in nazaj, iz reveža v bogataša, Točaj v hudiča in otožnega metafizika, Babica v zapeljivo, se vražji par kot da utrujeno od repeticije razšminka in preobleče, in konec se zvrne v nov začetek, v začetni prizor; nič se ni zgodilo in niti nič metafizičnega razrešilo, tudi besede o trinajstih Lazarjevih preobrazbah in njihovi dokončnosti so izgubile težo, vse je le apologija tretji sestri, Thaliji, in njenemu arzenalu.
Tako ostajajo Strniševe žabe tudi v tej spuščeni in sproščeni uprizoritvi, dramaturško jo podpirata in, neulovljive in zagatne, moraliteta, celo prilika ostaja hermetično zaprta, njen svet je nepremenljiv in brez izhoda, je le repeticija istega, kar uprizoritev podčrta z ludističnim poudarkom, s katerim se bo vse skupaj dogajalo spet in spet, in v tem so vsi trije za večno v, pred zaprtimi vrati.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani