nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Če besedilo Viliama Klimáčka še prinaša nekaj produktivnih zametkov novodobne drame odnosov (poslovnih, družinskih, družbenih), čeprav se tudi samo ne more odločiti, na kakšen žanrski način bi jih odslikovalo, pa režija Romana Poláka sklene dokončen kompromis: prehode med prizori, ki bi lahko z zgovorno tišino poudarjali krizo sodobnega komuniciranja, zapolni z ilustrativnim in redundantnim show danceom, za katerega ni jasno, od kod prihaja in kam vodi (razen v konformno ideološko naravo uprizoritve), same prizore pa uprizori kot nečisto zmes melodramske (celo žajfaste) in komične (pravzaprav burleskne) tipizacije, ki ji uspe zabrisati vsakršne dramatične, tako eksistencialne kot socialne ali politične, konotacije. K medli sliki uprizoritve pripomore tudi enako neodločna scenografija (z novodobnimi posnetki nekdanjih tempeljskih stebrov, ki se na koncu brez pravega dramaturškega razloga dvignejo, s ponesrečeno maketo avtomobila, s funkcionalno slabo
premišljenimi projekcijami ipd.) in pa neizčiščena igra nastopajočih, s poenostavljajočim, naivnim, pogosto celo otročjim odnosom do v resnici travmatičnega sveta, iz katerega prihajajo junaki Klimáčkove drame. Nekaj oprijemljivih iztočnic za učinkovitejšo uprizoritev Hipermarketa morda najdemo v nekaterih nastopih obeh starejših igralcev, Františka Kovárja kot nekdanjega udbovca, ki se dobro znajde tudi v teh časih, in Emilíe Vášáryove kot posesivne mame; mlajši del igralske ekipe pa se tokrat ni izkazal.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani