nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Človekove arhitekturne sledi pozabljene razpadajo, narava, ki je ves čas njegove dominacije v tem prostoru potrpežljivo čakala, je spet prevzela pobudo in začela jemati nazaj, kar je bilo nekoč že njeno. Počasi, z gotovostjo brezmejnega razkošja časa, ki ga ima na voljo, se plazi proti zgradbam, se vzpenja nanje, prodira v njihovo notranjost in jo zarašča, dokler se zidovi ne začnejo izgubljati med bohotnimi drevesi, dokler nekdaj zelo opazni tujek ne postane zgolj še krušljivi spomin na nekdanjo navzočnost. Zgodba o prihodu človeka in njegovem odločnem posegu v to naravno okolje je preteklost, zdaj gledamo zgodbo o resnični vitalnosti in manj minljivem od nas.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani