nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Ta združuje obe omenjeni, ki jima dodaja še komentarje, torej spremno gledališko »besedilo« ali aparat, ki ga gledamo in poslušamo paralelno z živim dogajanjem: torej posnetke, izrezke z odlomki takratnih časopisnih objav, pogovore s »preživelimi« sodelujočimi pa tudi dokumentirano nastajanje te, današnje predstave oziroma posamezne prizore, ki delujejo kot »nadomestek« za živo dogajanje, s čimer se vključujejo v »dokumentarni« oziroma komentirani kontekst, hkrati pa omogočajo še živ dialog z aktualno predstavo. Ta celota se zdi nekakšna superstruktura, nadpredstava, ki obe (ali več) ostali(h) nadgrajuje in se pred gledalcem vzpostavlja kot edina možna predstava »po modelu«, kot predstava kot taka, ki ni več posnetek oziroma se iz posnemanja napaja, pri tem pa išče svoje lastne mehanizme in učinke. Reči je treba, da »objektivno« restavrirane Pupilije, če bi bilo to seveda izvedljivo, danes ne bi bilo več mogoče gledati in da je našel idealni način za njeno gledališko »vstajenje«, s
čimer jo je etabliral kot resnično predhodnico slovenske gledališke avantgarde druge polovice dvajsetega stoletja, ki prelamlja z dediščino Odra 57 in daje vstopni vizum sodobnim scenskim dogajanjem, ki sta jih takoj zatem nadaljevala Glej in Pekarna.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani