nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Brisanje mej med različnimi ravnmi dogajanja izpostavi vlogo Konferansjeja; ta ni samo zapeljivec in povezovalec dogajanja, temveč je tudi demiurg, gibalec vsega dogajanja in obenem komentator, in zdi se, da ga odigra več kot imenitno, s slastjo in scela, s poudarjeno masko, ki jo nadgrajuje z izredno mimiko, njegovo do konca obvladano pačenje, krivenje ustnic in ves čas neujemljiv, izmikajoč se in sugestiven pogled pridejo spet enkrat polno do izraza, s prepoznavno obvladano gestikulacijo je ves čas na robu mefistovstva in androginosti, hotene, natančno odmerjene lascivnosti in že njenega komentarja, odmika, kar še stopnjuje takrat, ko prisostvuje za stopnjo resnejšemu dogajanju, recimo melodramskemu vozlu okoli para Schultz/, ki ju z dovolj miline in simpatične spravljive komike odigrata Jette Vejrup in, ali zaplete ob osrednji zgodbi med Sally in Cliffom, v kateri nastopita (v. z) in, in sta prepričljiva podoba mladega para v trenutkih usodnih odločitev. Predvsem pa je
režiserju uspelo s pravim tempom podčrtati postopno nacifikacijo, seveda ob znamenitem songu o klicu domovine, ki se sprevrže v refren ΄»saj jutri bo moj ves svet΄«. Ta že v filmu najmočnejši prizor je tudi tokrat, pa izvirno in enako udarno, položen v usta otrok s sprotno, karikaturno zastavljeno Hitlerjevo pojavo, spet seveda preoblečenim Konferansjejem, potem pa še enkrat ponovljen, in predstava ima nekaj silovitih vrhov in silovit finale in tudi sicer v njej ni motečih in neusklajenih elementov, za kar gre zasluga tokrat tudi požrtvovalnemu igralskemu ansamblu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani