nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Objektiven odgovor me v tem trenutku ne zanima, vprašanje o tem, kaj ostane, zastavljam zgolj samemu sebi. Kaj po letih navzočnosti na stotinah bolj ali manj pomembnih dogodkov in takega ali drugačnega poročanja (torej golega prenašanja dogodka v medij, slikovitega opisovanja ali osebnega komentiranja in ocenjevanja) z in o njih, v človeku sploh ostane? Ali ni (bilo) vse skupaj samo efemerno brskanje po povrhnjici nečesa, kar imenujemo življenje, ob tem tudi nenehno nakazovanje globine, ki se skriva pod njo, v resnici pa vendarle lagodno, na videz iz dneva v dan novo, a neznosno ponavljajoče se prežvekovanje navideznih pomembnosti in usodnih nepomembnosti (dogodkov, krajev, ljudi ...) vsega in ničesar, od katerega ostaja samo občutek prazne glave in slab okus v ustih?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani