nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Vsakič, ko me je taksi peljal mimo porušenega maršalata ali nekdanjega MNZ, ki sta bila zadeta med bombardiranjem leta 1999, sem se vprašala, ali se je, kar sem prvotno verjela, Srbija katarzično očistila grehov ali je kolektivno laž o lastni nedolžnosti v balkanski noriji, ki jo je povzročila »zahodna hipokrizija«, zgolj zamenjala kolektivna izguba spomina, kar vidno prerašča v splošno otopelost. Taksisti so mi vsakič, nekateri podrobneje, drugi bolj površno, opisovali, da so »oni«, misleč pri tem na Američane, »merili natančno in le tisto, kar so hoteli, tako da se po nekaj prvih nočeh nismo več bali«, nihče - niti moji najbolj analitični prijatelji - pa niso nikoli dali vedeti, da vedo, zakaj so streljali nanje in jih bombardirali, povezujoč to dejanje z neko drugo, »zgodovinsko« črto, po kateri so Srbi vedno za kaj krivi, in se nima smisla spuščati v logične razprave o tem, česa so bili krivi v tem primeru. Včasih se mi je celo zdelo, da
je ta kazen, katere cilj naj bi bil vstop Srbije v Evropo, četudi z vsiljevanjem evropskih meril in vrednot, Srbe prej potisnila v iracionalno poistovetenje z vsemi »žrtvami ameriškega nasilja« po vsem svetu, recimo z Iračani, te dni pa z Libanonci.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani