nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Ko sem dojela, da ni avtomatskih vrat v Evropo, ki bi se odprla z rahlim šumom, sem se vsak dan bivanja v Beogradu vprašala, ali sploh obstaja izhod, prehod, celo predor, po katerem bi se lahko ta nova Srbija, zožena, skrčena, katarzično očiščena grehov (ali je res očiščena, sem se vprašala kmalu zatem) nekoč lahko pritihotapila na staro celino in vsaj nekaj časa ostala tam? »Prej bi lahko videl razpad Evropske unije kot vstop Srbije vanjo,« mi je znova zatrl vsako kal pozitivnega odgovora, nekdanji študent, ki je začel voziti taksi, da je lahko vzdrževal družino, eden redkih v tem poslu, čigar avto je bil čist in brez spremljajočih vonjav. A čeprav Beograda ne spušča vase, je svet vanj že zanesljivo zakorakal, ne ozirajoč se na jasen in odločen odpor Beograjčanov do »globalizacije« in povzročajoč neznosno nasprotje med točko vzpona, tam, kjer začenjajo Terazije ali Trg republike dobivati »svetovni« videz, kakor radi rečejo Beograjčani, in ravnjo odvzetega človeškega
dostojanstva na obrobju mesta, kjer je med Srbe prišlo v obliki globalno prepoznavne revščine in padca osnovne izobrazbe.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani