nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Ko sta mi v prazni Nolitovi knjigarni prodajalki dali kupljeno knjigo z vljudnim »izvolite, gospa«, me je obšlo upanje, da so menda minili časi, ko so me v vsaki beograjski trgovini ogovarjali s »sosedo«, ne glede na to, da sem prišla iz Pekinga in torej nikakor ne moremo biti sosedi. Razen po tisti logiki, po kateri se je Beograd leta po razpadu enotne komunistične države in odprave »tovarišev« in »tovarišic« še vedno boril z ogovarjanjem z »gospa« in »gospod«, kakor da bi mu bila tuja misel o meščanski družbi ali kakor da ne bi prav dobro vedel, kako naj spravi in združi ves tisti svet, ki je prišel na njegov asfalt, pa naj gre za valove beguncev iz Bosne in Hrvaške ali za pretirano naglo osiromašenje, včasih pa tudi hitro bogatenje v drugih predelih Srbije.
Še vedno z vljudnim »gospa« v ušesu sem hodila naprej proti Trgu republike in med opravljanjem stvari za zbolelo mamo (zaradi katere sem tudi prišla v Beograd), skozi misli pa se mi je ne pretenciozno,
temveč menda spontano, zaradi blišča velemesta, porajalo vprašanje: Kako daleč je še Srbija od Evrope?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani