nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
»Kot da bi mi kdo bral misli,« sem si tiho rekla, medtem ko sta mi stregli dve prodajalki brez dela, med kupovanjem novega romana, ki je časovno umeščen tik pred bombardiranje leta 1999. Isti hip sem dojela, od kod neprijeten občutek, ki me je spremljal vse od prihoda v rodno mesto letošnje poletje: tudi tam, na kolodvoru, polnem ljudi z visečimi trebuhi in gnilimi zobmi, z neobritimi taksisti, ki te peljejo le za trikratno tarifo, z ornamenti tiste najslabše Srbije, ki je prišla neposredno z Ravne gore in iz različnih krajev države, pa tudi tu, na Terazijah, ovitimi v tanek sloj nekdanje imenitnosti in načičkanimi z novimi firmami, tujimi bankami in množicami, ki hitijo v butike in bistrojčke, je bilo vse videti, kot da se vsa ta leta, ko se mi je zdelo, da nebo in zemljo premetava vihar, ne bi prav nič zgodilo.
Že dolgo nisem bila v Beogradu dlje kot dan, dva, in že polnih petnajst let se nisem sprehajala po njegovih ulicah brez lagodne površnosti obiskovalca na hitrem
obisku, ki ni niti poklican niti ni njegova dolžnost opaziti kaj neprijetnega ali skrb zbujajočega.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani