nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Tema migrantstva v predstavi ni obravnavana epsko, kot iskanje socialnih ali političnih razlogov zanjo ali kot kritika družbe in njenih norm, temveč v zelo osebni, intimistični zgodbi o človekovih notranjih vzgibih za odločitve in odzivanju na življenjsko stisko, s katero se lahko poistoveti kdor koli ne glede na kulturna pravila družbe in kulture, v kateri živi. Koohestani je z asketsko scenografijo (popolna zatemnjenost v črno odetega prostora, rahla osvetljenost le enega prizorišča na odru, ki ga zapolnjujejo tri kvadratne steklene posode v velikosti človeka in napolnjene z vodo), z minimalistično, lirično glasbo Bahramija, z načinom igre (odsotno, nečustveno, nepatetično igranje, ki je nekje med gledališko igro in recitiranjem poezije) in s filmskim kadriranjem zelo poetičnega besedila (ponekod asociira na von Trierjev film Evropa ali elementarno preprostost filmskih zgodb Kiarostamija) zgradil čustveno nabito, intenzivno atmosfero, v kateri najmočneje čutimo in
podoživimo tisto, kar ni izrečeno, tisto, kar ni zaigrano, in tisto, kar ni eksplicitno ponazorjeno. Vrhunec je v eni od zadnjih scen, ko protagonista, moški in ženska, ki ju usoda za nekaj časa združi na njuni emigrantski poti, ležita vsak na svojem lesenem pogradu, drug nad drugim, le nekaj centimetrov vsaksebi (upoštevajoč pravila nedotikanja), njuni prsti pa so skozi lesene prečke postelje usmerjeni proti drugemu, in čeprav njuno ljubezensko zbližanje ni uprizorjeno, ta neizpolnjeni prostor gledalec izpolni s toliko večjo čustveno odzivnostjo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani