nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Po eni strani se kaže v (manj zanimivi) rutini, s katero njegovi nastopajoči (ob omenjenih še,,,, Dylan Tighe, Zanki) opravijo svoje naloge oziroma izpeljejo svoje odrske zamisli - in zaradi česar je Viva Verdi na trenutke videti kot parada igralskih veščin, kot ekshibicija vsega nemogočega, kar si je na odru mogoče zamisliti, vključno s slačenjem, potenjem, z lulanjem, bruhanjem ..., celo kot neke vrste ΄»the best (ali morda the worst?) of Via negativa΄«, po drugi strani pa v (bolj zanimivi) avtentični ΄»kemični΄« sintezi dveh na videz nezdružljivih gledaliških žanrov, opere in performansa. Pri tem nas ne zanima toliko sociološki pogled na nastop opernega zbora, v katerega se ΄»pomeša΄« na odru potekajoči performans, pogled, ki bi gradil na nepredvidljivih učinkih prežemanja idealne meščanske umetniške forme oz. spektakla s potencirano, razgaljeno telesnostjo performansa, temveč nova ΄»umetnost΄«, ki se iz kombinacije izcimi. Ta je najizrazitejša v trenutku sočasnega dejanja
opernega zbora z veličastno in ΄»lahkotno΄« arijo iz Verdijevega Nabucca v ozadju ter mučnega naprezanja v ospredju, torej v trenutku dveh vrhuncev predstave, prvega ΄»ekstenzivnega΄« in drugega ΄»intenzivnega΄«, prvega spektakelskega in drugega fizičnega - pri čemer pa je zaradi tesnega, na neki način celo ΄»osmotičnega΄« stika obeh ΄»žanrov΄«, mogoče zgornje pridevnike pripisati tudi nasprotni strani, torej lahkotnost, ekstenzivnost in spektakel Petrinemu performansu, napor, intenzivnost in fizičnost pa zborovski ΄»paradi΄«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani