nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
V drugi skrajnosti najdemo oblike gledališča, ki stavijo na neposredno dogodnost in ki črpajo iz trenutka, v katerem se v nekem hipu vzpostavijo in v naslednjem v njem tudi minejo, denimo performans, gledališko instalacijo, pa performativni aktivizem ali neke vrste spontano gledališko dogajanje, ki naj bi mu neposrednost zagotavljala že zgolj dejavna integriranost v aktualni trenutek oziroma surova iztrganost iz njega. Res je, da aktu vznika spektakelske dimenzije iz neke, denimo, vizualne, zvočne ali socialne oziroma politične manifestacije, ne moremo odvzeti njegove avtentične neposred(ova)nosti, kljub temu pa goli stik ali identiteta dogodka s trenutkom še ne pomeni tudi njegove resnične živosti. Nemoč ponovitve, ki sicer za performans ni (več) bistvena, je pa njegovo najznačilnejše obeležje ( po eni strani ponavlja nekatere znane zgodovinske performanse, po drugi strani pa skoka v prazno - ne glede na to, ali gre pri tem za fotomontažo ali ne - Yvesa ni več mogoče
ustrezno ponoviti), še ne pomeni tudi njegove resnične enkratnosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani