nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Priznati je treba, da je režiserju (ob sodelovanju dramaturga in lektorice) uspelo doseči nelinearni »avdicijski« oz. »oglaševalsko-prezentacijiski učinek« posameznih prizorov s sodobnemu času všečno poudarjeno ponovljivostjo situacij in zamenljivostjo vlog v njih ter hkrati ohraniti (in mestoma celo dodatno razjasniti) izvorno umetelno »zgodbo« v njeni celoti. Res pa je tudi, da se je bilo zaradi scenografske askeze (scenograf je poskrbel le za dve raznobarvni kocki v prostornem volumnu »črne škatle«, ki se v finalnem prizoru pomenljivo odpre v globino) in jasne dvodelne stilizacije v kostumografiji (, ki je ženskim črnim bodijem dodajala raznobarvna stilizirana krila, moškim temnim hlačam pa raznobarvne srajce) zgolj privrženim in v mnogih igralskih izrazilih živahno prebujenim igralcem težko vselej in povsem izogniti nekaterim padcem, zastojem in zastranitvam v tempu in polnokrvnosti dogajanja. , Samo,,, Rok, Maja, Medea in, ki so sprva zaradi boljše preglednosti nosili
(namesto garderobnih okraskov) imena dramskih oseb (, Alge ipd.) in so nato vse bolj postajali prepoznavni v vlogah tudi brez vidnih znamenj, so se v finalnem razpletu, ko smo jih že povsem sprejeli v njihovih vlogah, predstavili z lastnimi imeni na prsih (, Samo, ...).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani