nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Je kronist intimnega časa okoli sebe in vse, kar zvemo o njem, je še najbolj naravnost in prostodušno povedano v molitvi, v katero deček zajame ves svoj svet, ki ga potem popisuje roman: od none, ki ji je v licu ostala krogla, potem pa čez mnogo let iz nje spet padla, do mame, ki sanja, da skupaj z angleško kraljico pijeta čaj, ali čaka, da jo bodo spoznali z Jovanko in (Zelo rad posluša lepe žene, ki pojejo z lepim glasom.), do političnih zgodb, ki jih seveda fant razume po svoje (Stori, da bom razumel, kaj je domovina!), ali čisto vrstniških preigravanj ( pravi, da če rasteš, raste tudi lulek!). Tako se v romanu zgradita dva svetova, enega si predstavlja, sanja in domišlja fant in drugo je vse tisto, kar se okoli njega dogaja, on pa stopa v to dogajanje, se čudi in upa, radoveden je, občutljiv (posebna bolezen, senca na pljučih, ga povezuje z zaščitniško mamo in hkrati daje priložnost, da med »zdravimi« vdihi premišljuje o svetu in času, v katerem živi) in njegova zgodba je zgodba
o obdobju, ki se z današnje perspektive zdi naivno in hkrati romantično, pa čeprav še z globokimi brazgotinami vojnih dogodkov. Poseben čar in melodijo romanu dajejo dialektizmi in različna besedila pesmi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani