nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Heiner Goebbels goji posebno zvrst (postdramskega) glasbenega gledališča in za potrebe Eraritjaritjake (Muzeja fraz), ki jo je pred dvema letoma premierno uprizoril v, je izbral serijo pomenljivih in duhovitih citatov - v glavnem o glasbi - iz Canettija, ki jih izvaja njegov zvesti interpret, igralec André Willms, spremlja (kar je sicer napačen izraz, njihova vloga je namreč povsem »dramska«) pa, z izborom glasbe od prek Crumba do samega Goebbelsa, The Mondriaan Quartet iz Amsterdama. Neka domislica v tej izvirni in tako glasbeno kot gledališko intenzivni predstavi, ki izkazuje občutek za likovno ekonomijo (miniaturna oz. velika stilizirana hiša kot osrednji scenski element) ter preproste, a učinkovite odrske rešitve (npr. beli kvadrati na črni podlagi), in smisel za tehnologijo (neponovljiva animacija, celo koreografija dveh daljinsko vodenih reflektorjev na odru), je kongenialna: Willms v nekem trenutku pobere klobuk in plašč in zapusti prizorišče ter se skupaj s snemalcem, ki
njegovo pot spremlja, napoti iz dvorane v MuseumsQuartierju, sede v avto, ki ga odpelje po, do nekega stanovanja, kjer - kot lik iz predstave - očitno »stanuje«, in tam ga, projiciranega na scensko hišo, spremljamo pri običajnih večernih opravilih. je tako tukaj in tam, odsoten in navzoč, nenehno z nami, a v resnici neznansko samotno bitje (stari profesor ...), ki pa ga - in tu je presenečenje - nenadoma zagledamo v osvetljenem oknu odrske hiše, torej pred nami na odru!
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani