nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Japonski pogled na lastno filmsko zgodovino je - sodeč po programu za gostovanja - hudo tradicionalen in konservativen; praviloma se vse začne in konča z Ozujem, Kurosawo, Mizoguchijem. Naruse, Kinoshita in Oshima so že bolj izjema kot pravilo, medtem ko nepregledna množica izrednih režiserjev ostaja zunaj dometa kinotečnih retrospektiv. Kar v času, ko evropski festivali med seboj tekmujejo v odkrivanju zapostavljenih ali preprosto pozabljenih imen japonskega filma, izpade kot trmoglavo zanikanje lastne filmske identitete. Teza o zahodnjaškem odporu do manj znanih režiserjev preprosto ne zdrži; evropske dvorane so polne, naj gre za »resne« režiserje ( Uchida, Hiroshi Teshigahara), žanrske ikonoklaste (Nobuo, Norifumi Suzuki) ali za fantastično generacijo avtorjev, ki so v šestdesetih in sedemdesetih letih redefinirali zemljevid žanrskega filma, čemur je lanski beneški festival posvetil četrtino svojega programa.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani