nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Naj ne bo pomote, navdušen sem nad dejstvom, da se v Ljubljano po petih letih vračajo Yasujiro (Rojen sem, toda ..., 1932), Akira Kurosawa (Tihi dvoboj, 1949), Keisuke Kinoshita (24 oči, 1954). Mizoguchi, morda največji med vsemi, se vrača celo s tremi filmi (najboljši, pri nas nikoli videni, je Gospodična O-yuu, 1951), kljub vsemu pa ne morem mimo frustrirajočega dejstva, da japonski kulturni ambasadorji v svojih promocijskih paketih ponujajo skoraj izključno kanonizirano filmsko dediščino; s tem se dostikrat ponavljajo (štiri od sedmih filmov smo v kinoteki videli med letoma 1999 in 2001), predvsem pa se »samocenzurirajo« oziroma samodejno ožijo možnosti zahodnega pogleda na brezmejno veličino tamkajšnje kinematografije.
Japonski pogled na lastno filmsko zgodovino je - sodeč po programu za gostovanja - hudo tradicionalen in konservativen; praviloma se vse začne in konča z Ozujem, Kurosawo, Mizoguchijem. Naruse, Kinoshita in Oshima so že bolj izjema kot pravilo, medtem
ko nepregledna množica izrednih režiserjev ostaja zunaj dometa kinotečnih retrospektiv.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani