nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Pred Cannesom sem malo izbiral muziko za predstavitveni plošček, za klasiko že nekaj časa točno vem, katero bodo igrali, za tisto, kar se bo v filmu pogosto slišalo po radiu, pa sem se odločil, naj bo starejša slovenska pop glasba, s tem nekako že sama po sebi zunaj sedanjosti, zunaj tega Larinega dne, ki pa se bo kot nekakšna melanholična komponenta tematsko močno navezovala na zgodbo. Z užitkom sem preposlušal množico melodij, kak mega izum je internet, takoj izbral »Moje orglice«, ki se mi zdijo kot naročene za ta film, pa še takrat je bila to najljubša babičina popevka, se potem stežka odločal, kaj bi od Hazardov, v petem razredu osnovne smo znali večino besedil s tiste kasete, pri matematiki smo vsi s tovarišem vred peli »Kopalnico ima«, ampak zaenkrat sem se odločil za »Vsak je sam«, ki v bistvu sporoča »je, kakor pač je«, čeprav je za mogoče kar malo preveč direktna, roke časa napletejo pajčevinasto nebo, duša je ptič brez kril, ko življenje se dotakne dna, proti soncu seže
tak, ki zna, foter mi je takrat pravil, ko sem si doma brundal », ne piši pesmi več«, da saj ne vedo, o čem pojejo, meni se je pa vedno zdelo, da jim ravno te težke, težke metafore dajejo neki prepoznaven šmek; med drugim. Hkrati sem čutil močno potrebo, da bi dodal kaj za svojo dušo, »Kamikaze« ali pa »Žareta lepotca«, pa posamezne scene in sploh ton filma tega niso dovolili; v začasni izbor sta prišli »Ti si moja roža« pa »Vsi ljudje hitijo« in še nekaj drugih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani