nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
No, pa je petnajst do petih in odločitev pade: grem pod, si umijem glavo, fen ne dela, ker svojega nisem vzel s sabo, in lepo v miru spakiram, pri čemer mi pol časa vzamejo poskusi, kako tiste nekoč zlikane in nobel cunje z ne več snežno belo srajco vred obesiti na obešalniček in stlačiti v mamino posebno torbo za obleko, metuljčka spet zbašem v čevlje, kako z užitkom bom tokrat na letališču vse to čekiral, kar naj konča v Singapurju. In potem se oblečem, še enkrat preverim, ali sem kaj pozabil, sedem na posteljo, si prižgem, ura bo šest, zajtrk se začne ob sedmih, glej, na omari je majcena TV, čez čas najdem daljinca in začnem šaltati, beda, globoko se zamislim in hopsa, ura je sedem. Vneto se poženem gor na že sončno teraso, v dvanajst cuckanih, delikatnih skodelic si nalijem kotel rjave, redke tekočine, vzamem par krosanov za en griz, prek canneskih streh zagledan tja proti jahtam skadim nekaj cigaret, nato pa pride punca in vpraša, ali mene išče taksi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani