nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Sledi skandiranje režiserju, ki traja in traja, on sčasoma ne zdrži več in začne vse bolj jokati, tam na sredi, obsijan z lučmi; punci sta podlegli filmu, medtem ko se jaz povsem identificiram z njim, ne morem si pomagati, po licih mi stečejo solze, kar vidim sebe tam, avtorja ob Cate, medtem ko je dvorana na nogah in mi vztrajno ploska.
Šibamo na večerjo na neki jahti, mimo drugih jaht, na eni od njih možakar na palubi sedi z dvema lepoticama, večerjica ob sveči, na pomolu pa jim igra recimo dvajsetčlanski bend. Pred večerjo šampanjec, notri se ne sme kaditi, četamo, se spoznavamo in izmenjujemo vizitke, povsod naokoli so postavljeni DVD-ji, prazni, kakor vidim, da si ne bi kdo kakega stlačil v svoj nobel žep, natakar pa mi kot v kakšnem črno-belem ameriškem filmu pravi: ime mi je, če potrebuješ še šampanjca, kar pokliči; ubogam.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani