nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Sploh Apokalipso vsakdanjosti, njegov zadnji roman, ki je izšel posthumno, v katerem je, pravi, prepoznala košček sebe oziroma tistega, kar sta nekoč imela, pa takrat, naivna, prestrašena, ni znala doumeti, kaj vse ji je dal.
Zaradi teh štirih ključnih let druženja z in tudi osebne odgovornosti do literarnega opusa enega naših najplodovitejših ustvarjalcev je Ifigenija zadnji dve leti in pol vsak dan, osem, včasih dvanajst ur presedela v-u in počela tisto, česar se morda nihče drug ne bi lotil: iz 14 na roke sešitih zvezkov z drobno, skoraj nečitljivo pisavo (nekateri verzi so bili še vedno na toaletnem papirju), ki je bila povrh vsega zvarjena iz zaporniškega črnila iz saj, rje, krvi in urina, je z lupo poskušala razvozlavati drobne črke, več kot 61 tisoč stihov. Pričujoče knjige poezije so sistematični prepis vse zaporniške poezije, brez selekcije, brez popravkov.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani