nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
K oživljanju »igre vseh iger« nas vodi režiser skozi nemo medigro (ob mogočnih odlomkih filmske glasbe Clinta Mansella in Shigeruja Umebayashija), v kateri nam najprej skozi odprtino globoko in ploskovito na osvetljenem horizontu pokaže nekaj statičnih »skupinskih portretov« kraljeve družine v slikovitih historičnih kostumih (kostumografka je), potem pa na strmi klančini v meglicah uprizori ples »Smrtnih slutenj v mladosti« (koreografinja je), med katerimi se iz brezimne množice izluščijo podobe Duha Hamletovega očeta, z violino in ženske, ki pozneje odigra vlogo zapeljivke v mišnici. Ko si Duh očeta in historično kostumirani Hamlet skozi odprtino daleč v horizontu pomenljivo podata roki, oder mehansko zapre umazana rjava železna zavesa (ob projekciji množice viteške vojske na konjih in v oklepih iz filma Timura Bekmambetova), tako da se večina nadaljnjega dogajanja odvija na tesnem in plitvem prosceniju, na katerem ovirajo gibanje protagonistov in poglede gledalcev tri
vrste gledaliških stolov, ki delujejo kot zrcalna podoba gledališkega avditorija.
Protagonisti vstopajo skozi hrupna kovinska vrata sredi železne zavese odslej tako rekoč neposredno v avditorij in v sodobnih kostumih, tako da le še kak »pozabljeni« rekvizit (krona, kelih, meč) ali del kostuma kdaj spominja na veličastne zgodovinske čase, na sedanjik uprizoritve pa opozarja raba značilnih pripomočkov, kot je žepna videokamera, s katero in dokazujeta prikazen Duha, ali Hamletovo sporočilo esemes na Klavdijevem mobilcu ali revolver, s katerim Hamlet ustreli Polonija.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani