nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Začetek simfonije je bil »postavljen« v pavšalno zamolklem zvoku, nič bolj izdelano se ni (v pihalih) oglasila stranska tem(atik)a. Tudi nadaljnje orkestrsko podajanje ni kazalo potez muzikalne razčlenjenosti, v čas se je vpenjalo z drvarsko rezistenco (mešanico grobe odrezavosti in mlahavosti), njegova zalita tonska podoba je nabrekala in se valila prek diminucijskih oziroma hitrostnih pregibov.
Kmalu nas ni moglo nič več presenetiti: ne robotika (in tria v njem), ne stopicljavo, zgubljeno preigravanje v Adagiu (med drugim s skorajda kričavima klarinetoma), ne postavitev zadnjega stavka, zvedena na lepljenko odsekov, ne spektakel timpanistične brezoblične agresije kot zvočni »vrhunec« tokratne izvedbe (zdaj vemo, da je Beethoven npr. s pedalnim vrtljem v prvem stavku imel v mislih ponazoritev knockoutiranja, nemara v počasnem posnetku); navsezadnje nas tudi ni mogel presenetiti trobentač, ki si je, ko ni igral, v taktu pozibaval očala ali pa na ves glas pihal zrak skoz
svoje glasbilo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani