nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Toda vrnimo se k najmlajši generaciji, tisti, ki prevzema za prej omenjenimi avtorji nastopanje (tudi že) na mednarodnem havanskem bienalu: njegovemu kreativnemu motu bienale = različnost se poskušajo ti mladi približati z vso mladostno zagnanostjo, posluhom za prostor, s prepoznavanjem in izmenjavo medsebojnih skušenj in razmišljanj. V tem smislu je havanski bienale (seveda tudi že prej, ne samo letos) pravzaprav edini veliki stik s svetom, z njegovim »posluhom« za digitalizacijsko tehnologijo, za izzivalne možnosti dokumentiranj in »prevajanja« tako dokumentirane resničnosti v nove, umetnostno zasnovane strukture, v času, ki je danes lahko šele utopija, lahko pa tudi že napoved nove resničnosti.
Sprašujem se, ali se v tej najmlajši generaciji (ki je na primer z opaznim zanimanjem prisluhnila tudi moji verbalno-vizualni predstavitvi sodobne slovenske umetnosti na fakulteti za umetnost in literaturo havanske univerze in ki je dalje spoznala na posebnih razstavah
v okviru bienala dosežke vidnih francoskih umetnikov Houllerigue in Poiriera, arhitekta Nouvela, iranske videastke Shirin Neshat, španskega fotografa in cineasta Carlosa Saura) lahko prebujajo predstave ne samo o vlogi vizualnih umetnikov zunaj domače politične ortodoksnosti in socialne (ne)uravnoteženosti, temveč o družbenih reformah, o svobodi širjenja informacij in o (ne)svobodi, ki jo prinaša vsepovsod po svetu vloga kapitala.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani