nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Ob koncu jih zajame nekakšna sreča, olajšanje po storjeni grozi, a nemara tudi napoved »sodbe«: ponovitve v nedogled.
Najbolj zgovorna je v predstavi, ki ji ritem dajeta glasba oziroma zvočna slika in luč,, tista, ki je »brez jezika«,, s skopimi, podoživljeno ritualiziranimi opravili v svojem miniaturnem »svetu«, duhovit je tudi edini moški v njej, Vlaškalič kot Ahil, maziljeni lepotec, z logičnim prehodom pogleda od sebe k drugi, nedolžni žrtvi, v trenutkih »blažene krivde«, ki zamenja upor, je prepričljiva tudi kot Antigona, gladka, a premočrtna je Sapfo, vrvohodka, ki je ljubila ženske,, kot Klitajmnestra pa je najmočnejša, kadar pozabi na (emotivno) formo besed in spregovori njihovo vsebino.
Čvrsta in lapidarna, zagotovo ogleda vredna scenska miniatura, ki seže dlje od svojega (banalnega) sonaslova (»Kako pusto bi bilo biti srečen ...«).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani