nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Faustovo popotovanje do poslednjega spoznanja in končnega pogubljenja je postavljeno na razsežen prazen oder, med Skušnjavcem na levi in Angelom na desni (oba sta postavljena v avditorij pred zaveso oz. pred nevidno »četrto steno črne škatle«), kjer je na levi v ozadju le beckettovsko vsečasna zelena oljčna krošnja, pod katere »zavetjem« se klovnovsko feminizirani (z žensko periko in navijalkami, okornim belim »krožnikom« okoli vratu ter na visokih petah) nosilni protagonist odpravi na pot in nazadnje prav na izhodiščni točki doživi tudi svoj tragični konec. Režiser se popolnoma odreka pričakovani spektakularnosti in razčustvovanosti ter jo nadomešča s strogo izbrano in pomenljivo govorico skrbno koreografiranega in stiliziranega gibanja, kostumov, predmetov, rekvizitov, cvetov, barv (črna,, rdeča, zelena) in ostrih lučnih poudarkov (oblikovalca Sama). V njegovi avtorsko prepoznavni teatralizaciji prihaja v ospredje parodično tragikomična otroška naivnost in starčevska nebogljenost
nosilnega protagonista, ki sizifovsko znova in znova poskuša preseči človeško omejenost in ki pravzaprav v vseh bitjih, ki mu kdaj stopijo na pot, ugleda le zrcalno podobo samega sebe in lastne notranjosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani