nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Historično moraliteto o mitološkem uporniškem posamezniku, ki poskuša s prostovoljno zastavitvijo lastne duše hudiču seči čez meje človeške moči in izkušnje, a nazadnje porazno konča osamljen in nezadoščen v večnem pogubljenju, je avtor uprizoritve postavil v okvir skrbno stiliziranega sejmarskega nastopa potujočih muzikantov in pevcev (primerno historično stilizirano glasbo je z opazno spremljavo čembala in poudarjeno izraznostjo posameznih pevskih glasov v točkah »a« prispeval skladatelj in izvajalec na posnetkih), ki s svojimi napevi karnevalsko sprožijo in na koncu tudi zaokrožijo in razpoloženjsko razrahljajo ta groteskno močno stiliziran in teatraliziran tragikomični eksempel. Faustovo popotovanje do poslednjega spoznanja in končnega pogubljenja je postavljeno na razsežen prazen oder, med Skušnjavcem na levi in Angelom na desni (oba sta postavljena v avditorij pred zaveso oz. pred nevidno »četrto steno črne škatle«), kjer je na levi v ozadju le beckettovsko vsečasna
zelena oljčna krošnja, pod katere »zavetjem« se klovnovsko feminizirani (z žensko periko in navijalkami, okornim belim »krožnikom« okoli vratu ter na visokih petah) nosilni protagonist odpravi na pot in nazadnje prav na izhodiščni točki doživi tudi svoj tragični konec. Režiser se popolnoma odreka pričakovani spektakularnosti in razčustvovanosti ter jo nadomešča s strogo izbrano in pomenljivo govorico skrbno koreografiranega in stiliziranega gibanja, kostumov, predmetov, rekvizitov, cvetov, barv (črna,, rdeča, zelena) in ostrih lučnih poudarkov (oblikovalca Sama).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani