nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Eden najboljših dokumentarcev, kar jih je narejenih o tej tematiki, ki je bil tudi na projekciji v Cankarjevem domu pospremljen z bučnim aplavzom (prejel je tudi posebno nagrado žirije na festivalu v 2005), tke pripoved iz lastnih in dokumentarnih posnetkov ter iz zgodb, ki so jim bili priče Tibetanci ali tujci. Če jih strnemo v številke, predstavljajo le prazno statistiko: 1,2 milijona ubitih Tibetancev od invazije leta 1949 do danes (samo v letu 1959 je bilo ubitih 87.000 ljudi), 6254 uničenih samostanov in njihovih stoletja starih knjižnic ter muzejskih gradiv (na Tibetu so bili središča univerzitetnega šolanja, zanje so porabljali 85 odstotkov proračunskega denarja letno, menihi v njih pa so se posvečali predvsem razumevanju uma); o ukazu Cetunga leta 1959, da se mora namesto tradicionalnega ječmena saditi pšenica, kar je v letih od 1959 do 1962 povzročilo lakoto, v kateri je umrlo na stotisoče Tibetancev; o javni eksekuciji dveh menihov na stadionu leta 1987 pred 15.000 ljudmi,
kar je sprožilo val nemirov in posledično novih pregonov; o izgonu 19.000 menihov in nun iz samostanov leta 1996 v kampanji Pekinga zoper separatiste; o etničnem čiščenju, ki zadnjih 20 let sistematično poteka; o pospešenem priseljevanju Kitajcev; o plačilu šolnin, ki stane za enega otroka več, kot je povprečna mesečna plača, zato pošiljajo Tibetanci svoje otroke na šolanje v tujino in jih večinoma nikoli več ne vidijo; o posledicah, ki jih povzroča nedostopnost izobrazbe za tibetansko družbo; o diskriminacijah pri zaposlitvi (Tibetanci dobijo službo teže kot Kitajci); o rušenju celotnih starih tibetanskih četrti v glavnem mestu Lhasi in gradnji novih betonskih naselij in trgovin; o revščini, ki zaradi brezposelnosti nastaja med Tibetanci in jih sili na margino; o okoli 3000 Tibetancih, kolikor jih vsako leto pobegne iz domovine, kjer je uradni jezik kitajščina, kjer je tibetanska zastava prepovedana in kjer tiste, ki imajo fotografije dalajlame, preganjajo, mučijo in zapirajo. Film
razgrne tudi zgodbe strahovitih, diaboličnih mučenj in elementarna kršenja človekovih pravic na eni strani ter na drugi razcvet kitajske ekonomije ter kitajskega trga v zadnjih desetletjih, v katerem je našel svoj interes zahodni kapital in v svojem kapitalističnem apetitu zatisnil oči pred genocidom (leta 2000 so ZDA postale največji poslovni partner Kitajske s 87 milijoni dolarjev prometa).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani