nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Ogroženi »pogrebci« se za boj preoblečejo v ženske svatovske bele obleke (goljufivega upanja?), si z moko in šminko nanesejo »posmrtne maske« na obraze in se oborožijo z velikanskimi meči, da se lahko začne neustavljivo in neobvladljivo gibalno obredje nasilja vsakogar proti vsem, naj bo v imenu Križanega ali Prestola. Ekstazo nasilja, ki je videti kot edini preostali način komunikacije med prekleto osamljenimi ter smrtno prestrašenimi in ogroženimi osebki (ne glede na spol) in ki se kaže v koreografsko strogo stiliziranih sadističnih in mazohističnih skupinskih prizorih, zaključi z že omenjeno »vdovo«, ki nad »padlimi« in nazadnje tudi nad izpraznjenim prizoriščem bere znova in znova - v »gluho lozo« - odlomek iz svojega patetično deklarativnega manifesta.
Uprizoritev je sicer polna dramatičnih kontrastov (med pogrebno črnino in svatovsko belino, patetično deklarativnostjo političnega govora in surovo elementarnostjo posameznikovega nezavednega krika, giba, geste in
grimase, konvencionalnostjo družbenega obredja in ekstatičnostjo posameznikove neobvladljive narave), a tudi precej neenakomerna v valovanju napetosti in tempa med posameznimi pomenskimi zgostitvami.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani