nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Zvok - pravzaprav palimpsestno sosledje slušnih dogodkov - pa je tudi (emotivna) slika, panelni kolaž, ki ga najbolje reprezentira interval radijskega programa s srednjih valov, poln frekvenčnih motenj, v skrajni posledici nerazumljiv (vsak jezik se v tem valovanju v določeni točki spremeni v nekakšno »arabščino«) oziroma transformiran v zgolj zvočni tok, ki pa v poslušalcu vzbuja karseda sugestivno serijo vidnih predstav in emocij.
In k tej sliki na videz teži vse, kar v tem improviziranem prostoru/času prihaja v uho: komajda zaznavno pozvanjanje, visokofrekvenčno piskanje, »mikrofonija«, konkretna glasba, »naravna« in metapoetska (ter metaglasbena) poezija, izgovorjena z namenom, da bi tudi sama (p)ostala samo zvok, čeprav nikdar povsem razpomenjena. Rekli smo teži, saj zaradi improvizacijske narave dogodka nič še ni to, kar je ali nekoč bo, vse je šele v nastajanju, a v resnici tudi že v minevanju, prav kakor čas, v katerem zvoke in
njihove tvorce poslušalci - ki smo sicer prišli na grad povsem »načrtno«, a smo vendarle njegovi bolj ali manj naključni prebivalci - zalotimo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani