nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Zvok je namreč telo, še tako sublimna govorica se navsezadnje spremeni v občutljivo tkivo, »kožo časa«. Zvok - pravzaprav palimpsestno sosledje slušnih dogodkov - pa je tudi (emotivna) slika, panelni kolaž, ki ga najbolje reprezentira interval radijskega programa s srednjih valov, poln frekvenčnih motenj, v skrajni posledici nerazumljiv (vsak jezik se v tem valovanju v določeni točki spremeni v nekakšno »arabščino«) oziroma transformiran v zgolj zvočni tok, ki pa v poslušalcu vzbuja karseda sugestivno serijo vidnih predstav in emocij.
In k tej sliki na videz teži vse, kar v tem improviziranem prostoru/času prihaja v uho: komajda zaznavno pozvanjanje, visokofrekvenčno piskanje, »mikrofonija«, konkretna glasba, »naravna« in metapoetska (ter metaglasbena) poezija, izgovorjena z namenom, da bi tudi sama (p)ostala samo zvok, čeprav nikdar povsem razpomenjena.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani