nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Gre za človeško in umetniško angažirano, duhovito in drzno uprizoritev na aktualne teme iz zgodovine, politike, medijske kulture ter posameznikovih osebnih frustracij in zablod, ki postavlja za predpogoj in cilj protagonistove deloma vnaprej pripravljene in v ključnih trenutkih povsem improvizirane izpeljave, aktivno sodelovanje avditorija kot kolektivnega sogovornika in spodbujevalca ter tudi naključno izbranih posameznikov iz njegovih vrst.
V kratkem pogovoru po predstavi, ki je pritegnila k aktivnemu sodelovanju (s petjem, skandiranjem, vstajanjem in gibanjem ter povzemanjem Krleževih verzov) tudi večji del praviloma precej zadržanega občinstva, nam je, ki se ga tudi na Slovenskem mnogi še spominjamo po Zgodovini moje neumnosti, s katero je v osemdesetih letih po Jugoslaviji dosegel in presegel rekordnih tisoč ponovitev, povedal, da je predstava v izhodišču zasnovana na improvizaciji in da poskuša ljudem, ki jih povabi na oder kot sodelavce pri ustvarjanju posameznih
prizorov, pomagati, da bi se čim bolj ugodno počutili in sprostili. V Celju je opazil, da bi si občinstvo želelo še, zato je dodal terapevtsko »vajo« dihanja in hahljanja (pravkar sam drugo leto študira tudi psihodramatsko terapevtiko), s katero ga je poskušal osvoboditi krča oz. strahu pred odrom oz. dotikom tistega, ki nastopa za t. i. gledališko »četrto steno«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani