nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Pustimo repertoarne zadrege in tržne razloge, ki so povsem legitimna stvar življenja neke gledališke ustanove, ob strani, in pustimo ob strani elementarno željo gledaliških ustvarjalcev, umetniških vodij, režiserjev ali igralcev, da bi roman, ob katerem so pri branju (nemara v rosni mladosti) neizmerno uživali, videli na odru, to svojo očaranost ali obsesijo pa bi nato prenesli tudi na gledalce, in se osredotočimo na gledališke motive. Zdi se, da bi morala biti izvirna spodbuda za priredbo oziroma »dramatizacijo« proznega besedila zaobsežena v vprašanju: kaj lahko roman, njegov značilni svet oziroma junak pridobi s prehodom na oder? Se pravi: kako bo proze in njenih junakov s prestopom v odrski prostor »več« in ne »manj«, pri čemer se moramo zavedati paradoksa, da je gledališka produkcija vselej tudi literarna redukcija, včasih vse do »dna« oziroma do izkoristka literature zgolj kot pretveze za uprizoritev, v kateri ni več, postavimo, niti besede
izvirnika, ali je ta - oziroma njegov »duh« - izrečen celo z drugimi besedami.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani