nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Lukács v Ibsenovi dramatiki vidi primer sodobne tragedije, Ibsen pa zanj ni naturalist, saj je po sredstvih »pod« njim, po ciljih pa »nad« njim, čeprav je - začuda - res, da je zaradi »nekaterih nepomembnih zunanjih elementov« vplival na naturalistično gibanje. Ibsenova ključna dramska oz. dramaturška inovacija je nemara njegova analitična tehnika: v Ibsenovih »hišah« oz. »zaprtih sobah«, ki jih omenja in kakršne so značilne že za Racina oz. tudi za, namreč živi preteklost, ki neusmiljeno določa sedanjost, in Ibsenovi ljudje, kakor jih označuje Szondi, lahko živijo »le pokopani v sebi, na račun življenjske laži«. Tako ni presenetljiva Szondijeva izpeljava, da je Ibsen »morilec svojih lastnih kreacij«, ki jo lahko - seveda v nekoliko prenesenem pomenu - apliciramo tudi na film in na žanre, ki izkoriščajo psihološke oziroma psihoanalitske (Freud je bil Ibsenu blizu) konotacije svojih likov in njihovih dejanj.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani