nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Austerlitz se kot romaneskni junak v Sebaldovem romanu iz karakternega fokusa nenehno preliva v pripovedovalčevo iskanje kot tako, v njegove blodeče poti in pa v občutljivo jezikovno tkivo, ki skuša v svojo nezanesljivo mrežo ujeti med drugimi časi tudi usodni čas druge svetovne vojne oziroma holokavsta. Austerlitz je hkrati oseba in simbol, vendar simbol tiste vrste, ki pronica v pripoved kot nenehno odtekanje, kot medlenje pokrajine in ljudi v spominu, kot praviloma spodletelo iskanje tistega izraza, ki bi lahko v svoje krhko besedno bistvo ujel čas, ki »na kakšnem kraju večno miruje, na kakšnem drugem pa kopni in prehiteva«. Sebaldova proza se kljub nagnjenosti k dokumentarnemu (v njegovi drugi prevedeni knjigi izpred štirih let, Izseljenih, »resničnost« pripovedi zagotavljajo celo fotografije) izteče v nekakšno abstraktno melanholijo, ki pa je ponovno nenavadno stvarna in otipljiva, neposredna skoraj do bolečine.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani