nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Med okostnjaki s komaj še živečo, / ječečo dušo, sredi muk, kletvin, / v posmeh življenju, v žalosten spomin, / drevo je raslo s krošnjo zelenečo.
Tu je nekoč poet in velikan / zamišljeno sedel, smo govorili, / in njim, ki zdaj so svet na križ pribili, / pel o ljubezni, sam ljubezni vdan.
Je vedel, da bo tisočglavi zmaj / kdaj vstal iz njih, ki vanje je sejal / vse, kar so pokončali v sebi zdaj?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani