nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Kemp je namreč malo zaostal, ne umsko, čustveno je brat Kosinskijevega gospoda Chancea, in iz tega se napaja ta 'komedija', ki v ptujski uprizoritvi ni zelo smešna, bolj kot jedek in črn obsmrtni humor izstopajo Kempova breztemeljnost, retardiranost, odljudnost pa tudi nemoč gradnje enovite in sklenjene identitete; ga odigra kot niz privzetih poz, zdi se, da gre za napaberkovane klišeje, skoraj vse je že igranje, včasih prav jimcarreyjevsko zaostreno in zamrznjeno, radikalno, z otrplo in zaustavljeno gesto. Kemp je samovšečen, narcisističen in brezčuten možak, postopno napreduje proti empatiji, ki jo omogoča predvsem mesto njegovega edinega gledalca,, ki jo odigra; njena pretežno molčeča gospa, najprej tudi malo hudobna, postaja vse bolj nasmejana, dobrodušna, od začetnih grimas prek vzklikov vzhičenja dobiva vse bolj jasno artikulacijo, večino časa ga pozorno nemo opazuje s postelje, zato je najbolj zgovorna njena mimika in gestika, ki jo igralka izvrstno obvlada in dozira, sicer
pa z minimalizmom in intenzivno prisotnostjo samo podčrtuje občutek trpnosti, izročenost nastopaštvu.
Režija ob dramaturškem sodelovanju Roka Vičnika, tudi prevajalca, postavlja to igro kot niz hitrih prizorov, med katerimi so zatemnitve za drobne rekvizitne spremembe in te se kar potegnejo, pa tudi sicer se zdi, da bi bilo mogoče predstavo zgostiti in poantirati Kempove preskoke v grotesknost, predvsem pa sam konec; ko se odmika v ozadje verističen scenski izsek z dominantno posteljo in oknom, postavljen na privzdignjen oder, ki predstavlja Graceino mansardo, scenograf je, Kemp skoraj dobesedno obvisi na odru v ne do konca razumljivi pozi; katatonija, zlom, dobra stara emocionalna suša?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani