nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
premiera 15. 12. 2005
Panychevo besedilo je čudna in neproblematična zmes absurda, črnega humorja in obsmrtne razčustvovanosti, vse spominja na vic, ko zakonski par dolga leta streže zoprnemu in zahtevnemu stricu, potem pa ob smrti ugotovita, da sploh ni bil sorodnik; v Bdenju Kemp, ki se ima za nečaka, obišče umirajočo teto in potem spremljamo čudne odklopljene poskuse, da bi ji razložil, kaj je njena dolžnost, namreč umreti hitro in sploh, dokler se prav pocukrano vse skupaj ne zvrne v postopno medsebojno sprejemanje, socializacijo, celo navezanost. Kemp je namreč malo zaostal, ne umsko, čustveno je brat Kosinskijevega gospoda Chancea, in iz tega se napaja ta 'komedija', ki v ptujski uprizoritvi ni zelo smešna, bolj kot jedek in črn obsmrtni humor izstopajo Kempova breztemeljnost, retardiranost, odljudnost pa tudi nemoč gradnje enovite in sklenjene identitete; ga odigra kot niz privzetih poz, zdi se, da gre za napaberkovane klišeje, skoraj vse je že igranje,
včasih prav jimcarreyjevsko zaostreno in zamrznjeno, radikalno, z otrplo in zaustavljeno gesto.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani