nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Pohoto namreč uprizarja v živo, z živimi ljudmi, ki v prostoru predstavljajo vsak svojo zgodbo oziroma asociacije na njeno temo, in še več: ti živi ljudje so igralci, ki za razliko od gledalcev, s katerimi so od samega začetka predstave (ta se začne z nekakšnim »popremierskim« banketom, namenjenim spoznavanju med gledalci in igralci oziroma »novačenju« gledalcev za sodelovanje) v nenehnem interaktivnem odnosu, »sebe« v dogodku igrajo. Tema meje, ki jo ima projekt Via negativa zapisano v »manifestu«, namreč raziskovanje igre kot take, je v Bi ne bi morda najočitnejša doslej: ponazorimo jo s prizorom, v katerem poskuša na odru ejakulirati, pa tega ne more niti kot »vloga« niti kot »«, se pravi da je oder oziroma navzočnost občinstva tista temeljna blokada, ki mu preprečuje izraziti tako svojo »ejakulatorsko« vlogo kot tudi nekaj, kar v resnici »je«, torej nekaj, česar ne more obvladati, nekaj, zaradi česar je in kar je tudi večje od njega ...
»Neuspeh« pa je pravzaprav
gibalo celotne uprizoritve, v kateri penis nikdar ne postane falus in vagina ni nič več od sfriziranega venerinega grička.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani