nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Hočem reči, da uprizoritev Gilgameša ni toliko pomembna zaradi gledališke (vz)postavitve starodavnega epa, torej kot epska »deskripcija«, temveč kot dramatična »inskripcija«, in to zaradi evokacije nečesa, kar konkretno uprizarjanje literarne predloge v ontološkem smislu absolutno presega, saj se v odrskem dogodku sprevrača v povsem novo bitnost, ki pa ostaja - na žalost - večini opazovalcev navadno prikrita. V Lorencijevi uprizoritvi, v kateri se uravnoteženo sestavijo zlasti dramaturško povsem učinkovita priredba epa (v prevodu) Pop, »elementarna«, a močno asociativna scenografija v povezavi z atmosfersko in likovno zgovornim oblikovanjem luči in minimalistično diferencirani kostumi, resda gledamo sprva neke vrste vzporedni tok iluzivne pripovedi in njene aluzivne teatrske forme, vendar se obe v trenutku nemoči izreka končne resnice bivanja, ki ni samo neizrekljiva, temveč tudi nedoumljiva, dokončno prekrijeta. To prekritje poteče v kontemplativnem duhu, na prvi pogled
kot drobna, a v resnici intenzivna in v izboru gledaliških sredstev inventivna predstava, za njeno doživetje pa je potrebna tudi ustrezna zbranost in potrpežljivost gledalca.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani