nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Še posebej, kadar jih pove sam. Nekakšen naivni, skandirajoči nastavek prikriva njihovo resnično ost. Oziroma: ost() nas čaka nekje zadaj, za Rozovo prijazno podobo, polno oklevajočih medmetov, za njegovimi na stežaj odprtimi očmi, v katerih je nekaj keatonovskega (če bi zapisal pasjega, bi komu, ki ne pozna pasje ljubezni, lahko zvenelo žaljivo); kljub navideznemu okolišenju, izmotavanju, govorjenju vstran in mimogrede so Rozove pesniške izjave nenavadno natančne, izostrene in razločne, z nespregledljivo manifestativno (verz, rima) in implicitno (poanta) vsebino.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani