nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
23. novembra
Koprodukcija Umetniškega društva Osum in Mestnega gledališča ljubljanskega ter njen režiser ob dramaturškem prispevku jemlje Jesensko sonato Ingmarja kot izhodišče in odskočišče, da še enkrat razmisli o zagatnih medgeneracijskih odnosih; mati, slavna pianistka, in hči, ki se ji poskuša približati tako po umetniški kot tudi po človeški plati, na ozadju smrti očeta in moža ter očitno precej hudi bolezni hčere in sestre sestavljata dom. Uprizoritev to ves čas nakazuje z nesestavljenimi kartonastimi škatlami (scenograf je verjetno režiser), ki so po tleh nekoliko dvignjenega prizorišča in ga hči ob koncu zloži v hiško, v dom, pa z drevesom v ozadju, ki prišepetuje rast, negovanje, skrb, kultiviranje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani