nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Preplet njihovih hrepenenj, hotenj, zablod in pomot tvori svojevrsten ljubezenski trikotnik, ki kot pri simetrični zgradbi baročnega oltarja vodi v silovit vrhunec, iz katerega v finalu vse tri usode popadajo daleč vsaksebi: pava njegova nabuhla samozaverovanost stane življenja, jezuitovo iskanje trdne notranje vere se konča s sprejetjem zunanje avtoritete, pa na koncu doživi izpolnitev, povsem drugačno od tiste, ki jo je iskala.
Čeprav bi se zaradi posebne baročne napihnjenosti jezika, zaradi vrvenja in kipenja besed, skozi katere dogajanja, premišljevanja in usode junakov valujejo v neusmiljenem ritmu zgodovine, zdelo, da je ta mogočni roman le težko prevesti v odrsko privlačno podobo, je dramatizacija izpod peresa avtorja Draga in režiserja večinoma dokazala nasprotno. Pred nami je polnokrvno gledališko besedilo, ki z iskrivimi dialogi, spretno zgostitvijo in osredotočenjem dogajanja na prikaz prepleta treh protagonistov poskrbi za nekatere nove izostritve:
zanimiva je zlasti vloga knezoškofa, ki s svojevrstno racionalizacijo in historično objektivizacijo postavi duhovit širši okvir prepletenosti usod vseh likov.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani