nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Še bolj pa za štipendije, nagrade, paragrafe pisateljskega društva ter moralno in politično pravilnost kolegov.
Predstava o umetniku, ki živi v revščini in v nemogočih razmerah ustvarja dela epohalne lepote, je še implicite nosila s seboj nekakšno spoštovanje, literarno pleme si je iz roda v rod predajalo legende o človeških stranpoteh velikih umetnikov, ne da bi pri tem izgubilo smisel za bistveno v njihovem ustvarjanju. Zadnje romantične poglede na umetnike sem ujel v času svojega mladostnega zorenja (A portrait of the artist as a young!), ko smo poslušali zgodbe iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja - takrat je menda, pravi ustno izročilo, med najboljšimi slovenskimi književniki pomenilo jesti, vsaj v javnosti, nekaj najbolj banalnega in nizkotnega, piti, in to veliko, pa nekaj častnega, vsekakor umetniškega.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani