nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Vse to potegne uprizoritev proti groteski in ji jemlje zaresnost, jo izmika pričakovanju in ji narekuje drug, ne toliko rigorozen ritem, ji jemlje zavezujoč in udaren angažma, kakršnega v svojem avstrijskem literarno-gledališkem okolju nedvomno povzroča: ne le aktualizacija, ne le občutek, da se to dogaja v polpreteklem času nekje v loškem pogorju, predvsem žanrska občutljivost, ki se pogosto sprevrača v preoblačenje in napenjanje, da bi se potem vse skupaj zresnilo, pa spet izmaknilo in si nadelo nov kliše, so glavni postopki. In če pri nekaterih delih enkrat od intermedialnosti, najbolj v prvem delu, Sneguljčici, ki jo odigrata in kot Lovec, poudarjeno, tudi karikirano in z občutkom za alpski imaginarij, pri katerem nekaj Bedančeve robatosti in zmaknjenega sladkega disneyjevstva ne manjka, so drugi bolj zares, erotični in v tem tudi brutalni in neposredni, tak je ves drugi del z kot Trnuljčico in kot Princem, kjer gre za eno samo mečkanje in rajcanje in so zato dialogi pravzaprav
medpoljubni in predorgazmični hropci, da bi na koncu, v tretjem delu, ob Rozamundi, ki jo odigrata in kot Fulvio, raziskava dobila bolj mrakobne, tudi usodnostne, formalno pa bolj ostre in nevarne prelome. z Dramami nadaljuje tam, kjer se je v Schneewittchen kot nadigravanjem in poigravanjem s formo zaustavil in nadaljeval s citatsko, pa vendar razrahljano strukturo Koltesovega na letošnjem Ex Pontu; ob tej zabavni, duhoviti predstavi pa bodo morali ortodoksni pristaši upornega visokega modernizma Jelinkove počakati na kakšno bolj zresnjeno, vzvišeno uprizoritev.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani