nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
je dislektik in svet zanj ni tako samoumeven, kot se zdi nam; in ne samo ženska imena, ki jih kot spreten grafitar po naročilu piše oz. riše po zidovih, tudi marsikaj drugega mu dela preglavice, denimo denarne zadeve, s tem povezane težave s stanovanjem in tako naprej, le v ljubezni, se zdi, se nekako znajde. Seveda je tudi (okrajšava za Francesco) podobne sorte, spozna jo, ko se je preveč najedla »norih gob«, podobno »zadeti« pa se zdijo tudi drugi liki, denimo Danielov prijatelj, »dedek« (tako ga pač kličejo), nesojeni nogometni sodnik, pa Francina pohotna mama idr. Kárijev nepretenciozni film se v črno-beli tehniki, a z nenavadno plastičnimi, skorajda »literarnimi« situacijami in liki, ki se zdijo brezglavi, v resnici pa polni nekakšnega »hrepenenja«, ter v na videz lahkotni komedijski formi potika po Københavnu in okolici, pa mu kljub temu uspe ustvariti zavezujoče prijazno atmosfero z nekaj antologijskimi prizori in dialogi. Nič ne bi bilo narobe, če bi ga kdaj videli
na naših televizijskih ekranih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani