nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Njene roke resda padajo ob, glava igra po svoje in na trenutke popolnoma neusklajeno s psihološkimi iztočnicami, ki jih ponuja besedilo, izmenjava stoječih in sedečih delov, ki predstavljajo njeno mizanscensko »vsebino«, je na prvi pogled poljubna, vendar v resnici obvezujoča; a kar je najbolj zanimivo, je razmerje med telesom in govorom, ki ni zgolj tehnično, temveč ga določa notranja napetost lika oziroma njenega igralskega telesa, najmočneje izražena v neverjetni zadržanosti, ki dobesedno utripa v prostor. Njen govor je nekakšno grleno petje, replike so slišati (ali bolje: videti), kakor bi se izvijale iz tega zadrgnjenega telesa, njihovo rojstvo ni »logično« in naravno, temveč rezultat napora, ki pa je spet posledica vnaprejšnje (za)misli. Igralkin izraz se dobesedno trga iz telesa, njene »grimase« so kakor kosi mesa, ki letijo po prostoru, pred tem, da bi se popolnoma razpršili ali raztreščili, pa jih varuje njen ostro usmerjeni pogled.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani